” /…/ Arhitektura 60ih in 70ih let je bila smatrana kot inovativna in priznana že v tistem času – s strani, recimo v francoskem L’Architecture d’Aujourd’hui ali The Architecture Review – arhitektura, ki si upa. Ki kaže na to “mi si upamo graditi”. Torej znotraj okolja, ki je bilo kljub vsemu bolj (gradbeno) zaprto, kot je zahodno okolje, so v bistvu arhitekti za to, da so naredili določeno stvar ali določen detajl, ki bi ga, če poenostavim, na zahodu kupili v trgovini, so si ga tukaj morali izmislit. In ker so si ga morali izmislit, je ta inovativnost prešla od koncepta do najmanjšega detajla. Zato je recimo na Miheličevi stolpnici na Bavarskem dvoru ta fasada enkraten produkt. To ni nekaj, kar kupiš iz kataloga, ampak je enkraten produkt. /…/ In to inovativnost je stroka oz. takratna produkcija, ki je stala za tem, tudi podprla.”
Celoten pogovor je na voljo tukaj.